Borodin: Knez Igor

Polovski plesi

POSNETEK

Poleti na krilih vetra
do naše domovine, o naša domača pesem,
tja, kjer smo svobodno te peli,
kjer svoboda je vladala zate in zame.

Aleksánder Porfírjevič Borodín 1833 – 1887 je bil ruski skladatelj pa tudi kemik in zdravnik.

Borodin je bil član ruske peterke skladateljev (Balakirjev –  Musorgski –  Borodin – Rimski-Korsakov – Cui), ki so si prizadevali k obuditvi ruske narodne glasbe v okviru resne glasbe.

Borodin je bil nezakonski sin gruzijskega princa, ki ga je dal v matično knjigo vpisati kot sina enega njegovih služabnikov. V mladosti je prejel kvalitetno splošno izobrazbo (sem sodi tudi pouk iz klavirja), kasneje je doktoriral iz medicine,svojo kariero pa je nadaljeval kot kemik.

Opero Knez Igor mnogi obravnavajo kot njegovo najpomembnejše delo in kot eno najpomembnejših ruskih zgodovinskih oper. Snov za uglasbitev je najstarejši ruski ep Pesem o Igorjevem pohodu, ki opisuje pohod Igorja Svjatoslaviča (severski knez) proti azijskemu ljudstvu Polovci (slov. Kumáni) v letu1185.

Del te opere so tudi Polovski plesi, ki so pogosto izvajani kot samostojna orkestrska skladba - in so verjetno najbolj znano Borodinovo delo.

Čajkovski: Hrestač

Pas de deux

W. A. Mozart: Rekvijem

Lacrimosa

POSLUŠAJ

Nekega dne se je pri Mozartovih na vratih pojavil skrivnostni mož v temnem plašču. Ni želel povedati, kdo je in kar je bilo še bolj skrivnostno – naročil je rekvijem – pogrebno mašo. Ni želel izdati, kdo je naročnik te maše, vendar pa je zanjo kar takoj plačal veliko vsoto. 
Mozart je bil ob dogodku presunjen. Začel je verjeti, da je bil skrivnostni mož sel iz onstranstva, ki je naročil rekvijem za njega samega. V takem duševnem stanju je tako začelo nastajati delo izredne umetniške vrednosti in resnično ga je pisal v zadnjih dveh mesecih svojega življenja.

W. A. Mozart: Koncert za flavto, harfo in orkester

2. stavek: Andantino

POSLUŠAJ


Ta koncert je edino Mozartovo delo, ki vključuje harfo. V njegovem času je bila harfa še v razvoju in ni veljala za standardi orkestrski inštrument in tudi kombinacija flavta - harfa je bila zato zelo nenavadna. Koncert je še dandanes za harfiste precej trd oreh.

Palestrina: Maša papeža Marcela

Giovanni Pierluigi da Palestrina


Agnus Dei POSLUŠAJ

Legenda pravi, da je papež Marcel leta 1555 z reformami v cerkvi želel opusti vsakršno večglasno petje pri bogoslužju in obdržati zgolj enoglasno koralno petje. Palestrina naj bi napisal Mašo papeža Marcela prav z namenom, da bi dokazal, da tudi polifona glasba lahko izraža predanost bogu. Ko je bila maša izvedena v Sikstinski kapeli, naj bi bil papež ganjen do solza in nato razglasil, da je polifona glasba dovoljena. S tem naj bi Palestrina »rešil cerkveno glasbo«.

Harmonični navdih

Antonio Vivaldi: L'estro Armonico

POSLUŠAJ

Vivaldijev oče Giovanni  Batista je bil spoštovan violinist v cerkvi svetega Marka v Benetkah in je Antonija v mladih letih učil violino. Antonio je kmalu pokazal izjemni talent. Kljub temu, da se je šolal za duhovnika, je ob tem ves čas študiral violino. In resnici na ljubo - glasba mu je bila primarna. Poznan je bil po ognjevitosti in veliki virtuoznosti, po spretnem izvajanju hitrih pasaž in igranju v najvišjem registru, kar je bila v tistem času še velika redkost. Mašniško posvečenje v duhovnika so preložili dvakrat zaradi njegovega potovanja na izpopolnjevanje v Torino. Ko je bil končno posvečen, je imel 25 let. Prijelo se ga je ime »Rdeči duhovnik« zaradi njegove barve las. Vendar pa je maševal le nekajkrat. Zaprosil je za oprostitev od te službe, ker naj bi mu »stiskanje v prsih«, kot je to sam imenoval, preprečevalo pravilno izvajanje mašnega obreda. Glede na njegovo predanost glasbi, si lahko sami ustvarimo mnenje, ali ga je stiskalo v njegovih pljučih ali pa morda v duši. Anekdota pravi, da je med maševanjem večkrat izginil z oltarja v zakristijo in hitro zapisal glasbeno idejo, ki se mu je porodila. 

Sonata "Hammerklaver"

L. van Beethoven


POSLUŠAJ


Najbolj monumentalna od vseh Beethovnovih sonat je sonata "Hammerklavier" (kladivce tipke klavirja). To delo je Beethoven napisal v času travmatičnega obdobja boja za skrbništvo nečaka Karla, ko sicer ni skladal skoraj nič.


Zelo verjetno je nastanku sonate botrovalo to, da je ob začetku leta dobil neprecenljivo darilo. Znani Londonski izdelovalec klavirjev Broadwood & Sons mu je preko morja poslal posebno zanj izdelan, nadpovprečno močan koncertni klavir s šestimi oktavami. Z ladjo je priplul do Trsta, nato pa so ga od tam pripeljali do Dunaja. Beethoven se je zaljubil v ta klavir, ki je kot nalašč ustrezal njegovi glasbi in njegovem načinu igranja.


Klavir je bil ob koncu Beethovnovega življenja že v zelo slabem stanju zaradi mnogih popravil, ki so bila posledica Beethovnovega blago rečeno energičnega načina igranja. Po njegovi smrti je bil klavir prodan na dražbi za 100 florintov. Zbiralec antik, ki ga je kupil, ga je leta 1846 podaril Franzu Lisztu, ki ga je hranil kot zaklad, vendar ni nikoli igral nanj. Menil je, da ni vreden pritisniti na tipko, na katero je pritisnil Beethoven.

Sonata "V mesečini"

L. van Beethoven: Sonata št. 14 v cis - molu

3.stavek
POSLUŠAJ 


"Slišal sem ga igrati, a zato je bila potrebna prava organizacija, tako zelo se ni želel izpostavljati. Če ga je družba vprašala, če bi zaigral zanje, jih je gladko zavrnil, morali smo ga prelisičiti. Vsi smo zapustili sobo, razen njega in njegovega najbližjega znanca. Začela sta se pogovarjati o nečem nepomembnem. Ta znanec je kot nevede odprl klavir in začel brezbrižno igrati eno od Beethovnovih lastnih sonat in namerno napravil kup napak in zaigral kakšne delčke tako grozno, da si skladatelj ni mogel pomagati, da mu ne bi pokazal, kako je prav. To je bilo dovolj – samo da so bile njegove roke na klavirju. Znanec se je opravičil, kot da ima nujen opravek in pustil Beethovna samega – in se nato pridružil ostalim članom družbe, ki so bili v sosednji sobi, od koder so lahko vse slišali in videli. Beethoven, zdaj sam, je sedel za klavir. Najprej je zaigral le nekaj tonov, kot bi se bal, vendar počasi je pozabil na vse okrog sebe in se prepustil fantaziji. Amaterji so bili očarani; neukim je bilo zanimivo opazovati, kako je glasba iz človekove duše prehajala skozi njegovo pojavo. Njegovo občutenje je bilo prej drzno in vihravo, kot pa pomirjujoče in nežno. Mišice na obrazu so se mu napele, žile na njem izstopile; divje oči do postale še bolj divje, ustnice so se usločile in Beethoven je izgledal kot čarovnik, obseden z demoni, ki jih je sam vpoklical."

Arija mesecu

A. Dvořak: Rusalka


POSLUŠAJ

Pepelkina zgodba

Ko je Anna Netrebko zapustila dom in odpotovala v Sankt Peterburg, je imela 16 let. Naveličana poslušati mnenja drugih, da je njen glas morda primeren za petje v zboru, drugega pa naj si ne obeta, je bila odločena, da bo našla pot do svojih sanj. Da bi si plačala ure petja, je začela pomivati tla v slavnem Mariinskem teatru. Tam jo je odkril veliki Valery Gergiev. Danes je Netrebko ena največjih sopranistk na svetu.

Bachove Suite za violončelo solo

POSLUŠAJ 
Suita št. 6, Sarabanda
Suita št. 6, Gigue

Pablo Casals je odkril Bachove suite za solo violončelo, ko je imel 13 let. To je bil nepozaben dan za mladega Pabla. Njegov oče ga je prišel obiskati v Barcelono in mu prinesel prvi violončelo prave velikosti. Oče in sin sta preživela dan skupaj in se odločila, da bosta nakupila nekaj not, ki bi jih Pablo lahko uporabil za nastope v Cafe Tost. Tam je za borno plačilo ob študiju igral valčke in odlomke znanih oper, v zabavo tistim, ki so večerjali. Enkrat na teden je zaigral nekaj del resnične vrednosti.
V majhni, prašni glasbeni prodajalni na ulici imenovani »Ancha« blizu pristanišča v Barceloni, je Pablo odkril nekaj Beethovnovih sonat za violončelo in Bachove Suite. Seveda je bil seznanjen z Bachom. Ko je bil še zelo mlad, ga je oče vpeljal v »Dobro uglašeni klavir«, in Pablova navada je postala, da je začel dan ob klavirju, ob igranju Bacha. Menil je, da to »posveti dom«. Vendar nikoli prej ni videl teh Bachovih Suit, ki so danes tako poznane vsakemu violončelistu. Vedel ni niti, da obstajajo. Sedaj, ko jih je videl prvič v življenju, so ga v trenutku prevzele. Preigral jih je takoj, ko je prišel domov. Do konca življenja je Suite vadil in igral dnevno, kot duhovno hrano. Casals je imel globoko spoštovanje do Bacha in si ni upal javno izvesti niti ene Suite do svojega 25 leta, po več kot desetletju študija.
V tistem času, v zgodnjem 20. stoletju, ni noben čelist igral celotnih Bachovih suit na nastopu ali koncertu. Smatrali so jih za bolj študijski material, suhoparna dela ali preveč nezanimiva za večino poslušalcev, brez kakršnekoli spremljave … In moramo priznati, da vsak violončelist, ki solistično igra Bachove Suite (obstaja klavirska spremljava, ki pa je ni napisal Bach sam) razgali svojo tehniko in muzikalnost, kar je tvegana reč! Casals je bil presenečen, da je lahko kdorkoli sploh pomislil, da so Suite suhoparne, ali da spadajo med zvezke vaj z lestvicami za violončeliste srednje zahtevnosti, kajti na Suite je gledal iz lastne, močno romantične duše, in v njih našel globok pomen in občutljivost.
Zanimivo je to, da ko je Casals ogrnil Suite z doslej neznanim romanticizmom v smislu pomenske vsebine, je ob tem moderniziral tudi tehniko, s katero so bile izvajane. Violončelisti, pred Casalsom so uporabljali prijeme, ki so vključevali precej drsenja od note do note. Casalsovi prijemi so zahtevali večje skoke v levi roki in stegovanja prstov, kar je ustvarilo veliko čistejši in bolj muzikalen izraz.

J. S. Bach: Arija

iz Goldbergovih variacij

POSLUŠAJ 

Ko so biologa Lewisa Thomasa vprašali, kakšno sporočilo naj bi po njegovem mnenju človeštvo poslalo drugim civilizacijam v vesolju, je ta odgovoril:

"Poslati bi morali celotni opus Johanna Sebastiana Bacha. A to bi bilo bahanje."

Sonata Appasionata

L. van Beethoven: Sonata za klavir št. 23 v f molu, op. 57

1. Allegro assai - Piu allegro
2. Andante con moto  -  POSLUŠAJ
3. Allegro ma non troppo - Presto

Leta 1804 je Beethoven preživljal poletje v vasi severno od Dunaja in pisal dve klavirski sonati - op. 54 in op. 57. Kot mu je bilo v navadi, je hodil na dolge sprehode v naravo. Enega izmed sprehodov se je spominjal njegov učenec Ries:


 "Na poti sva tako zašla, da se nisva vrnila tja do osme ure. Po poti si  je mrmral, še bolj pogosto pa že bolj tulil, ne da bi zapel kakšno določeno melodijo. Ko sem ga vprašal, kaj si mrmra, je odvrnil: "Porodila se mi je tema zadnjega stavka sonate." Ko sva vstopila v sobo, je stopil do klavirja, brez da bi snel svoj klobuk. Usedel sem se v kotu in kmalu je pozabil name. Vihral je vsaj eno uro skozi prelep finale sonate. Končno je vstal, bil presenečen, da sem bil še tam in rekel: "Danes te ne morem poučevati, postoriti moram nekaj dela."