Arija mesecu

A. Dvořak: Rusalka


POSLUŠAJ

Pepelkina zgodba

Ko je Anna Netrebko zapustila dom in odpotovala v Sankt Peterburg, je imela 16 let. Naveličana poslušati mnenja drugih, da je njen glas morda primeren za petje v zboru, drugega pa naj si ne obeta, je bila odločena, da bo našla pot do svojih sanj. Da bi si plačala ure petja, je začela pomivati tla v slavnem Mariinskem teatru. Tam jo je odkril veliki Valery Gergiev. Danes je Netrebko ena največjih sopranistk na svetu.

Bachove Suite za violončelo solo

POSLUŠAJ 
Suita št. 6, Sarabanda
Suita št. 6, Gigue

Pablo Casals je odkril Bachove suite za solo violončelo, ko je imel 13 let. To je bil nepozaben dan za mladega Pabla. Njegov oče ga je prišel obiskati v Barcelono in mu prinesel prvi violončelo prave velikosti. Oče in sin sta preživela dan skupaj in se odločila, da bosta nakupila nekaj not, ki bi jih Pablo lahko uporabil za nastope v Cafe Tost. Tam je za borno plačilo ob študiju igral valčke in odlomke znanih oper, v zabavo tistim, ki so večerjali. Enkrat na teden je zaigral nekaj del resnične vrednosti.
V majhni, prašni glasbeni prodajalni na ulici imenovani »Ancha« blizu pristanišča v Barceloni, je Pablo odkril nekaj Beethovnovih sonat za violončelo in Bachove Suite. Seveda je bil seznanjen z Bachom. Ko je bil še zelo mlad, ga je oče vpeljal v »Dobro uglašeni klavir«, in Pablova navada je postala, da je začel dan ob klavirju, ob igranju Bacha. Menil je, da to »posveti dom«. Vendar nikoli prej ni videl teh Bachovih Suit, ki so danes tako poznane vsakemu violončelistu. Vedel ni niti, da obstajajo. Sedaj, ko jih je videl prvič v življenju, so ga v trenutku prevzele. Preigral jih je takoj, ko je prišel domov. Do konca življenja je Suite vadil in igral dnevno, kot duhovno hrano. Casals je imel globoko spoštovanje do Bacha in si ni upal javno izvesti niti ene Suite do svojega 25 leta, po več kot desetletju študija.
V tistem času, v zgodnjem 20. stoletju, ni noben čelist igral celotnih Bachovih suit na nastopu ali koncertu. Smatrali so jih za bolj študijski material, suhoparna dela ali preveč nezanimiva za večino poslušalcev, brez kakršnekoli spremljave … In moramo priznati, da vsak violončelist, ki solistično igra Bachove Suite (obstaja klavirska spremljava, ki pa je ni napisal Bach sam) razgali svojo tehniko in muzikalnost, kar je tvegana reč! Casals je bil presenečen, da je lahko kdorkoli sploh pomislil, da so Suite suhoparne, ali da spadajo med zvezke vaj z lestvicami za violončeliste srednje zahtevnosti, kajti na Suite je gledal iz lastne, močno romantične duše, in v njih našel globok pomen in občutljivost.
Zanimivo je to, da ko je Casals ogrnil Suite z doslej neznanim romanticizmom v smislu pomenske vsebine, je ob tem moderniziral tudi tehniko, s katero so bile izvajane. Violončelisti, pred Casalsom so uporabljali prijeme, ki so vključevali precej drsenja od note do note. Casalsovi prijemi so zahtevali večje skoke v levi roki in stegovanja prstov, kar je ustvarilo veliko čistejši in bolj muzikalen izraz.

J. S. Bach: Arija

iz Goldbergovih variacij

POSLUŠAJ 

Ko so biologa Lewisa Thomasa vprašali, kakšno sporočilo naj bi po njegovem mnenju človeštvo poslalo drugim civilizacijam v vesolju, je ta odgovoril:

"Poslati bi morali celotni opus Johanna Sebastiana Bacha. A to bi bilo bahanje."

Sonata Appasionata

L. van Beethoven: Sonata za klavir št. 23 v f molu, op. 57

1. Allegro assai - Piu allegro
2. Andante con moto  -  POSLUŠAJ
3. Allegro ma non troppo - Presto

Leta 1804 je Beethoven preživljal poletje v vasi severno od Dunaja in pisal dve klavirski sonati - op. 54 in op. 57. Kot mu je bilo v navadi, je hodil na dolge sprehode v naravo. Enega izmed sprehodov se je spominjal njegov učenec Ries:


 "Na poti sva tako zašla, da se nisva vrnila tja do osme ure. Po poti si  je mrmral, še bolj pogosto pa že bolj tulil, ne da bi zapel kakšno določeno melodijo. Ko sem ga vprašal, kaj si mrmra, je odvrnil: "Porodila se mi je tema zadnjega stavka sonate." Ko sva vstopila v sobo, je stopil do klavirja, brez da bi snel svoj klobuk. Usedel sem se v kotu in kmalu je pozabil name. Vihral je vsaj eno uro skozi prelep finale sonate. Končno je vstal, bil presenečen, da sem bil še tam in rekel: "Danes te ne morem poučevati, postoriti moram nekaj dela."