ponedeljek, 21. maj 2012

Parsifal


Uvertura

»Ko religija postane izumetničena, je naloga umetnosti, da reši njenega duha. Umetnost lahko prepozna figurativno vrednost mitoloških simbolov, ki nam jih religija predstavlja kot dobesedno dejstvo. Umetnost lahko skozi upodobitev, ki odraža ideal, razkrije skrite globoke resnice, ki jih simboli vsebujejo.«
Richard Wagner


PRVO DEJANJE

Prvi prizor

V gozdu blizu gradu Monsavalt, domovanja Grala in njegovih Vitezev, Gurnemanz, najstarejši vitez Grala, zbudi svoje mlade oprode in jih vodi v molitvi. Opazi, da se približuje Amfortas, Kralj Vitezev Grala s svojim spremstvom. Amfortas je ranjen s svojo sveto sulico in taka rana je neozdravljiva.

Gurnemanz vpraša prvega viteza po novicah o kralju. Vitez pravi, da je kralj ponoči trpel in da bo zgodaj zjutraj odšel do svetega jezera po zdravilno kopel. Oprode vprašajo Gurnemanza, kako bi lahko pozdravili kraljevo rano, a ta se odgovoru izogiba. Nenadoma se pojavi norica Kundry. Gurnemanzu da stekleničko zdravila, ki ga je prinesla iz Arabije, da bi ublažila kraljevo bolečino in nato se izčrpana zgrudi.

Vitezi Grala na nosilih prinesejo Amfortasa. Ta kliče Gawaina, čigar poskus, da bi ublažil kraljevo bolečino, je bil neuspešen. Povejo mu, da je vitez ponovo odšel iskat boljše zdravilo. Kralj se s težavo nekoliko dvigne in reče, da je odhod brez dovoljenja tovrstna impulzivnost, ki je njega samega vodila v Klingsorjevo oblast in v njegov propad. Sprejme napoj, ki mu ga ponuja Gurnemanz in se želi zahvaliti Kundry, ona pa odgovarja v naglici da zahvaljevanje ne bo pomagalo in ga priganja naprej do zdravilne kopeli.

Sprevod odide. Oprode opazujejo Kundry z nezaupanjem in jo preizprašujejo. Po ostrem odgovoru obmolkne. Gurnemanz jim pove, da je Kundry mnogokrat pomagala Vitezom Grala, da pa prihaja in odhaja nepredvidljivo. Ko jo naravnost vpraša, zakaj ne ostane in pomaga, odgovori: »Nikoli ne pomagam!«. Oprode verjamejo, da je čarovnica in porogljivo vprašajo, zakaj, če jim že toliko pomaga, jim ne bi poiskala še Svete Sulice. Gurnemanz razkrije, da je ta naloga določena nekomu drugemu. Pove, da je bilo Amfortasu odrejeno varovanje Sulice, a da jo je izgubil, ko ga je omrežila neustavljivo privlačna ženska v Klingsorjevi oblasti. Klingsor je zgrabil Sulico in zabodel Amfortasa, ta rana pa povzroča Amfortasu trpljenje in sramoto in se sama ne bo nkoli pozdravila.

Oprode, ki se vrnejo od zdravilnega jezera, povejo Gurnemanzu, da je zdravilo olajšalo kraljevo trpljenje. Gournemanzove lastne oprode ga vprašajo, kako to, da pozna Klingsorja. Pove jim, kako sta Sveta Sulica, ki je prebila stran Odrešenika na Križu in Sveti Gral, v katerega je bila ujeta iztekajoča se kri, bila prinešena na Monsvalt, da bi ju varovali Vitezi Grala pod vlado Titurela, Amfortasovega očeta. Klingsor je hrepenel po tem, da bi se pridružil vitezom, ker pa se ni bil sposoben vzdržati nečistih misli, se je zatekel k samo-kastraciji, zaradi česar je bil izključen iz reda. Klingsor se je tako obrnil nasproti kraljestvu Grala, in se začel učiti temnih veščin, zase je zahteval področje doline pod kraljestvom, ki jo je napolnil s prelepimi cvetličnimi mladenkami, da bi zapeljale in zasužnjile Viteze Grala. Tu je Amfortas izgubil Sveto Puščico, ki je sedaj pri Klingsorju, kot del naklepa, da pride še do Grala. Gurnemanz pove, kako je Amfortas kasneje imel sveto vizijo, v kateri je slišal, da naj počaka na »čistega nevedneža, razvetljenega s sočutjem«, ki bo na koncu pozdravil rano.
(ar. Fal Parsi = čisti nevednež)

Prav v tem trenutku se od Vitezov zaslišijo kriki. Labod obleži na tleh in prikaže se mladi mož z lokom v rokah. Gurnemanz strogo pove fantu, da je to sveti kraj. Vpraša ga, če je on ustrelil laboda, ta pa se pohvali, da ga zmore ustreliti v letu. Gurnemanz ga vpraša, kako mu je ta labod škodoval in pokaže mladeniču njegovo telo, v katerem ni sledu življenja. Mladi mož sedaj v obžalovanju zlomi svoj lok in ga odvrže stran. Gurnemanz ga vpraša, čemu je prišel, kdo je njegov oče, kako ja našel ta kraj in na koncu, kako mu je ime. Na vsako vprašanje fant odgovori z »ne vem«. Starejši Vitez pošlje oprode pomagati kralju in nato vpraša fanta, naj pove, kaj pa le ve. Mladi mož pove, da ima mater Herzeleido in da je sam oblikoval svoj lok. Kundry to sliši in jim nato objasni, da je fantov oče Gamuret, vitez, ki je bil ubit v bitki, in da je fantu njegova mati prepovedala uporabo meča, da ga ne bi doletela ista usoda, kot njegovega očeta. Mladenič se tedaj spomni, da je po tem, ko je videl viteze, ki so prečkali njihov gozd, zapustil dom in matero, da bi jim sledil. Kundry se zasmeji in pove mladeniču, da je, ko je jezdila mimo, videla Herzeleido umreti od žalosti. Ko je to slišal, je fant najprej skočil v Kundry, nato pa se zgrudl v žalosti. Kundry je sedaj utrujena in si želi spati, a zaječi, da ne sme. Želi si, da bi se lahko nikdar več zbudila. Izgine v grmičevju.

Gurnemanz ve, da Gral privede do Monsalvata le ponižne in zato povabi fanta na Gralov obred. Mladenič ne ve, kaj je Gral, a pripomni, da ko hodijo, se mu zdi, da se komaj premika, vendar pa obenem, kot da potuje daleč. Gurnemanz pove, da v tem kraljestvu čas postane prostor.

Drugi prizor

Prispejo v dvorano Grala, kjer se Vitezi zbirajo, da bi vzpostavili Sveto povezavo. Zasliši se glas Titurela, ki reče svojem sinu, Amfortasu, naj razkrije Gral. Amforatsa uničujeta sramota in trpljenje. On je varuh teh svetih relikvij, vendar je podlegel skušnjavam in izgubil Sulico. Sam sebe razglasi za nevrednega njegove službe, vendar namesto odgovora se zasliše le obljuba odkupitve v prihodnosti s »čistim nevednežem«.

Mladenič pristopi, ko zasliši Amfortasov jok, da bi trpel z njim. Vitezi in Titurel priganjajo Amfortasa, da razkrije Gral, kar končno stori. Temna dvorana se zdaj kopa v svetlobi Grala, ko se vitezi obhajajo. Gurnemanz pomigne mladeniču, naj pristopi, a ta je videti kot začaran in se zanj ne zmeni. Amfortas se ne obhaja in ko se ceremonija zaključi, se zgrudi v bolečini in odnesejo ga stran. Počasi se dvorana izprazni, ostaneta le mladi mož in Gurnemanz, ki ga vpraša, če razume to, kar je videl. Ko mladenič ne more odgovoriti, ga Gurnemanz odslovi kot preprostega nevedneža, in ga pošlje stran z opozorilom, da naj, če že more, lovi gosi, naj pa labode pusti pri miru. Glas z višin ponavlja obljubo »čisti nevednež, razsvetljen s sočutjem«.

DRUGO DEJANJE

Prvi prizor
Klingsorjev začarani grad. Klingsor začara Kundry, potem ko jo zbudi iz spanja. Kliče jo z več imeni: Čarovnica, Vrtnica s Pekla, Herodia, Gundryggia in na koncu Kundry. Na koncu se spremeni v izredno mikavno žensko, kot tedaj, ko je zapeljala Amfortasa. Kundry se posmehuje Klingsorjevemu pohabljenemu stanju, s tem, da ga sprašuje, če je sramežljiv, vendar pa se ne more upreti njegovi moči. Klingsor opazi, da prihaja Parsifal in pozove svoje uročene viteze, da se s fantom spopadejo. Klingsor gleda, kako Parsifal premaga viteze in ti se razbežijo. Klingsor želi uničenje celemu viteškemu rodu.

Klingsor vidi, da mladi mož postopa po njegovem vrtu cvetličnih mladenk in pokliče Kundry, da gre za fantom in ga zapelje, vendar, ko se obrne, vidi, da se je ta že odpravila. 

Drugi prizor

Zmagoviti mladenič se znajde na čudežnem vrtu obkrožen s prelepimi in zapeljivimi cvetličnimi mladenkami. Kličejo njegovo ime in se ovijajo okrog njega, medtem ko ga karajo, da je poškodoval njihove ljubimce. Kmalu se začnejo prepirati med seboj, katera si bo pridobila njegovo popolno predanost, do točke, ko mladenič skoraj ubeži, takrat pa ga nek glas pokliče »Parsifal!«  in ta se tedaj spomni svojega imena, s katerim ga je klicala mati, ko se je pojavljala v njegovih sanjah. Cvetlične mladenke se umaknejo in ga zmerjajo z neumnežem, ko ga zapuščajo samega s Kundry.

Sprašuje se, če je ta vrt morda le sen in vpraša Kundry, kako pozna njegovo ime. Kundry mu odgovori, da ga je izvedela od njegove matere, ki ga je ljubila in ga poskušala zaščititi pred očetovo usodo; matere, ki jo je zapustil in ki je na koncu umrla od žalosti. Razkrije mu velik  del njegove preteklosti, on pa je prizadet in obžaluje ter se krivi za materino smrt. Obsoja se, ker je pozabil nanjo. Kundry pove, da je to zavedanje prvi znak razumevanja in da mu lahko s poljubom pomaga razumeti materino ljubezen. Ko se poljubita, Parsifal nenedoma odskoči v bolečini in zakliče Amfortasovo ime. V lastnem telesu začuti žgočo kraljevo bolečino, ki mu jo povzroča rana in sedaj razume Amfortasov izbruh med Gralovo ceremonijo. Poln sočutja Parsifal zavrne Kundry.

Kundry, besna, ker so njene namere padle v vodo, reče Parsifalu, da če lahko čuti sočutje do Amfortasa, ga mora čutiti tudi do nje. Stoletja je že prekleta, nezmožna počivati, ker je ob pogledu na Odrešenika na križu smejala Njegovim bolečinam. Sedaj ne more nikdar več jokati, le smeji se lahko namesto tega, poleg tega pa je tudi njo zasužnjil Klingsor. Parsifal jo znova zavrne, a jo prosi, da ga vodi do Amfortasa. Kundry ga roti, da ostane z njo le še eno uro, nato pa ga bo vodila do Amfortasa. Ko zopet odkloni, nadenj pošlje prekletstvo, večno tavaanje v iskanju kraljestva Grala. Nato pokliče svojega gospodarja na pomoč.

Klingsor se pojavi in vrže Sveto puščico v Parsifala, a puščica se ustavi v zraku nad njegovo glavo. Parsifal jo vzame in napravi znamenje križa. Grad se zruši in ko odhaja, pove Kundry, da ve, kje ga lahko ponovno sreča.

TRETJE DEJANJE

Prvi prizor

Kraljestvo Grala, mnogo let pozneje. Gournemanz je postaran in sključen. Zasliši ječanje ob njegovi kolibi in v grmičevju najde nezavestno Kundry, tako kot mnogo let prej. Oživi jo z vodo iz Svetega Izvira. Vse, kar ta naposled izusti, je beseda »služiti«. Gurnemanz se sprašuje, če ima njen ponoven prihod na ta poseben dan kakšen pomen. Ko gleda proti gozdu, vidi, da se približuje oborožena oseba v oklepu. Tujec nosi čelado in Gurnemanz ga ne more prepoznati. Vpraša ga, kdo je, a ne dobi odgovora. Končno pojava sname čelado in Gurnemanz prepozna fanta, ki je ustrelil laboda in nato radostno spozna, da je Sveta Puščica vrnjena.

Parsifal pove, da se želi vrniti k Amfortasu. Pripoveduje o svojem dolgem potovanju, o letih tavanju in nezmožnosti, da bi našel pot do Grala. Pogosto je bil prisiljen k bojevanju, a nikoli ni v boju uporabil Puščice. Gurnamenz mu pove, da je urok, ki mu preprečuje, da bi našel pravo pot,  sedaj odstranjen, a da v času njegove odsotnosti Amfortas ni nikoli razkril Grala in da je Titurel umrl. Parsifala prevzame obžalovanje in samega sebe krivi za takšno stanje. Gurnemanz mu pove, da je ta dan dan Titurelovega pogrebnega obreda in da ima Parsifal veliko dolžnost, da sodeluje. Kundry Parsifalu umije noge in Gurnemanz ga mazili z vodo iz Svetega Izvira in ga prepozna kot čistega nevedneža, sedaj razsvetljenega preko sočutja, in kot novega Kralja Vitezov Grala.

Parsifal se razgleda naokrog in pripomni o lepoti travnika. Gurnemanz pojasni, da je Veliki Petek, dan, ko se ves svet obnovi. Parsifal sedaj krsti jokajočo Kundry. Od dalč se zaslišijo pogrebni zvonovi. Gurnemanz reče: »Poldan: ura je prišla. Gospod, dovoli svojemu služabniku, da te vodi!« in vsi trije se odpravijo do Gralovega gradu. 

Drugi prizor

V Gralovem gradu Amfortasa prinesejo do same Gralove skrinje in Titurelove krste. Zakliče svojemu mrtvemu očetu, naj ga odreši trpljenja in se mu želi pridružiti v smrti. Vitezi Grala vneto spodbujajo Amfortasa, da jim razkrije Gral, Amfortas pa v blaznosti reče, da ne bo nikoli več pokazal Grala, in namesto tega zapove Vitezom, naj ga ubijejo in končajo trpljenje in sramoto, ki jo je prinesel nad Viteški red. V tem trenutku Parsifal stopi naprej in pove, da lahko le eno orožje ozdravi rano. S Puščico se dotakne Amfortasove strani in ga obenem ozdravi in odveže. Zapove razkritje grala. Ko vsi prisotni pokleknejo, Kundry, ki je osvobojena uroka brez življenja ponikne v zemljo in bela golobica se spusti nad Parsifalovo glavo.

sobota, 18. februar 2012

Ludwig van Beethoven: 4. koncert za klavir in orkester

1. stavek

Prva javna izvedba Beethovnega 4. klavirskega koncerta je bila 22. decembra 1808 na Dunaju. Beethoven sam je bil solist na klavirju. To je moral biti resnično spektakularen večer ... ! Na tem koncertu sta se namreč odvili tudi premieri in 5. in 6. simfonije - dveh Beethovnovih najbolj znanih del (oz. celo dveh izmed najbolj znanih del klasične glasbe sploh).
Izvajalci so se na generalki upirali izvedbi, dejali so, da je to zanje preveč in prezahtevno (pred koncertom so imeli namreč le eno vajo, poleg tega pa je bila Beethovnova glasba za tisti čas vse prej kot nekaj konvencionalnega), a Beethoven je bil v skladu s svojo trmasto naravi odvrnil, naj se le držijo teksta.
Stotine ljudi je prišlo poslušat najbolj znanega prebivalca Dunaja.

Na posnetku:
Krystian Zimerman (rojen 5. decembra 1956) je poljski klasični pianist, ki velja za enega najboljših živečih pianistov.
Leonard Bernstein je bil ameriški skladatelj, dirigent in pianist (1918 - 1990).

nedelja, 12. februar 2012

Frederic Chopin: Balada št. 1 v g-molu


POSLUŠAJ
Balada št. 1 v g-molu, Op.23 je napisal Chopin pri svojih 25-ih letih. Robert Schumann je o njej pisal v pismu svojem prijatelju: ... Prejel sem Chopinovo novo Balado. Delo je do sedaj najbližje njegovem geniju ... povedal sem mu, da mi je to delo najljubše izmed vseh njegovih del. Po precej dolgi tišini je odgovoril: "Vesel sem, da to slišim to od vas, kajti tudi meni je najljubše in najdražje." 


Frederic Chopin je bil največji poljski skladatelj in virtuozni pianist. Rojen je bil leta 1810 in mlad zaradi tuberkuloze umrl leta 1849. Je eden največjih mojstrov obdobja romantike. Imenovali so ga "poet na klavirju".

petek, 10. februar 2012

Pachelbel: Canon v D


POSLUŠAJ


Canon v D-duru Johanna Pachelbela je nedvomno eno od najbolj poznanih baročnih glasbenih del. Pachelbel, skladatelj nemškega rodu, je skladal komorno glasbo, sonate in fuge, a večina njegovih del je izgubljenih.

V resnici ni nobenega zanesljivega zgodovinskega vira o tem glasbenem delu, kdaj in zakaj je bilo napisano, vendar najbolj znana verzija pravi, da ga je napisal Pachelbel za poroko Johanna Christopha Bacha, starejšega brata Johanna Sebastiana Bacha.

Pachelbelov Canon v D-duru  je glasbeno delo za komorno zasedbo treh violin, violončela, čembala in mandore (vrsta lutnje). S takšno zasedbo je uspel napisati tako preprosto subtilno glasbo, ki jo po več kot 300 letih še vedno občutimo enako živo, enako lepo.

Kánon je bil zelo priljubljena glasbena oblika na družabnih srečanjih v 15. stol. To je imitacijska tehnika, po kateri večglasna skladba nastane na podlagi ene same melodije, ki ji rečemo kar téma. Skladba, v kateri je imitacija teme dosledna, se imenuje kánon.
Če stopimo še korak naprej – to je tehnika imitacijskega kontrapunkta – kontrapunkt pa predstavlja tehniko kombiniranja dveh ali več glasbenih linij, ki so enakovredne in samostojne, vendar se morajo v sočasnem poteku uskladiti. Skladbe, napisane v tehniki kontrapunkta so polifone skladbe.



nedelja, 08. januar 2012

Nimrod


Edward Elgar: Enigma variacije

IX. variacija (Adagio) ''Nimrod''

Nimrod je deveta izmed štirinajstih Enigma variacij angleškega skladatelja Edwarda Elgarja (1857- 1934), ki so posvečene vsaka enemu skladateljevemu prijatelju. V njih se skozi melodije zrcalijo različne osebnosti in osebnostne značilnosti ter nekateri spomini na skupna doživetja. 

Ta stavek je bil napisan za Elgarjevega dobrega prijatelja, Augustusa J. Jaegerja, ki mu je nudil neprecenljivo podporo v času osebnih kriz med glasbenim ustvarjanjem. Ko se je v nekem težkem obdobju Elgar, poln depresivnih misli, odločil prenehati s skladanjem, ga je Jaeger obiskal, mu vlival samozavest za nadaljne pisanje, in prijatelja sta se med dolgim večernim sprehodom po gozdu pogovarjala o čudovitih delih L.van Beethovna s počasnim tempom. Jaeger je potrtega prijatelja opomnil, da je tudi ta veliki skladatelj imel skrbi, a ga niso odvrnile od ustvarjanja, in mu zapel uvod v drugi stavek Beethovnove 8. sonate za klavir ''Pathetique''. Elgar je temo kot namig kasneje vključil v svojo variacijo. Naslov je izbral po babilonskem kralju Nimrodu iz Stare zaveze, imenovanem ''mogočni lovec (nemško Jaeger) pred Bogom''.

petek, 29. julij 2011

W. A. Mozart: Rekvijem

Lacrimosa


Nekega dne se je pri Mozartovih na vratih pojavil skrivnostni mož v temnem plašču. Ni želel povedati, kdo je in kar je bilo še bolj skrivnostno  naročil je rekvijem  pogrebno mašo. Ni želel izdati, kdo je naročnik te maše, vendar pa je zanjo kar takoj plačal veliko vsoto. 
Mozart je bil ob dogodku presunjen. Začel je verjeti, da je bil skrivnostni mož sel iz onstranstva, ki je naročil rekvijem za njega samega. V takem duševnem stanju je tako začelo nastajati delo izredne umetniške vrednosti in resnično ga je pisal v zadnjih dveh mesecih svojega življenja.

torek, 26. julij 2011

W. A. Mozart: Koncert za flavto, harfo in orkester

2. stavek: Andantino

POSLUŠAJ


Ta koncert je edino Mozartovo delo, ki vključuje harfo. V njegovem času je bila harfa še v razvoju in ni veljala za standardi orkestrski inštrument in tudi kombinacija flavta - harfa je bila zato zelo nenavadna. Koncert je še dandanes za harfiste precej trd oreh.