L. van Beethoven: Sonata št. 14 v cis - molu
3.stavek
POSLUŠAJ
"Slišal sem ga igrati, a zato je bila potrebna prava organizacija, tako zelo se ni želel izpostavljati. Če ga je družba vprašala, če bi zaigral zanje, jih je gladko zavrnil, morali smo ga prelisičiti. Vsi smo zapustili sobo, razen njega in njegovega najbližjega znanca. Začela sta se pogovarjati o nečem nepomembnem. Ta znanec je kot nevede odprl klavir in začel brezbrižno igrati eno od Beethovnovih lastnih sonat in namerno napravil kup napak in zaigral kakšne delčke tako grozno, da si skladatelj ni mogel pomagati, da mu ne bi pokazal, kako je prav. To je bilo dovolj – samo da so bile njegove roke na klavirju. Znanec se je opravičil, kot da ima nujen opravek in pustil Beethovna samega – in se nato pridružil ostalim članom družbe, ki so bili v sosednji sobi, od koder so lahko vse slišali in videli. Beethoven, zdaj sam, je sedel za klavir. Najprej je zaigral le nekaj tonov, kot bi se bal, vendar počasi je pozabil na vse okrog sebe in se prepustil fantaziji. Amaterji so bili očarani; neukim je bilo zanimivo opazovati, kako je glasba iz človekove duše prehajala skozi njegovo pojavo. Njegovo občutenje je bilo prej drzno in vihravo, kot pa pomirjujoče in nežno. Mišice na obrazu so se mu napele, žile na njem izstopile; divje oči do postale še bolj divje, ustnice so se usločile in Beethoven je izgledal kot čarovnik, obseden z demoni, ki jih je sam vpoklical."
3.stavek
POSLUŠAJ
"Slišal sem ga igrati, a zato je bila potrebna prava organizacija, tako zelo se ni želel izpostavljati. Če ga je družba vprašala, če bi zaigral zanje, jih je gladko zavrnil, morali smo ga prelisičiti. Vsi smo zapustili sobo, razen njega in njegovega najbližjega znanca. Začela sta se pogovarjati o nečem nepomembnem. Ta znanec je kot nevede odprl klavir in začel brezbrižno igrati eno od Beethovnovih lastnih sonat in namerno napravil kup napak in zaigral kakšne delčke tako grozno, da si skladatelj ni mogel pomagati, da mu ne bi pokazal, kako je prav. To je bilo dovolj – samo da so bile njegove roke na klavirju. Znanec se je opravičil, kot da ima nujen opravek in pustil Beethovna samega – in se nato pridružil ostalim članom družbe, ki so bili v sosednji sobi, od koder so lahko vse slišali in videli. Beethoven, zdaj sam, je sedel za klavir. Najprej je zaigral le nekaj tonov, kot bi se bal, vendar počasi je pozabil na vse okrog sebe in se prepustil fantaziji. Amaterji so bili očarani; neukim je bilo zanimivo opazovati, kako je glasba iz človekove duše prehajala skozi njegovo pojavo. Njegovo občutenje je bilo prej drzno in vihravo, kot pa pomirjujoče in nežno. Mišice na obrazu so se mu napele, žile na njem izstopile; divje oči do postale še bolj divje, ustnice so se usločile in Beethoven je izgledal kot čarovnik, obseden z demoni, ki jih je sam vpoklical."
